Pred uporabo CAN Bus vodila
Od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja so avtomobilski proizvajalci svoja vozila nenehno izpopolnjevali z vgrajevanjem naraščajočega števila elektronskih komponent. Z razvojem tehnologije so vozila postajala vedno bolj kompleksna, saj so elektronske komponente na eni strani zamenjevale mehanske sisteme, drugod pa so skrbele za dodatno udobje in varnost. Pred uvedbo CAN Bus protokola so vozila vsebovala ogromne količine žic, ki so bile potrebne za povezave različnih elektronskih komponent.
Zaradi ogromne količine žic je dodatna vgradnja elektronskih komponent zahtevala od vgrajevalca razumevanje medsebojne komunikacije komponent, prav tako pa je bilo potrebno izvesti več priključitev na različnih delih vozila.
Začetki CAN Bus uporabe
Prvo CAN Bus vozilo je bil BMW 850 coupe, ki je prišel na tržišče leta 1986. S skrajšanjem žic za 2km, se je skupna teža vozila zmanjšala za več kot 50kg, potrebna pa je bila le polovica priključkov. Prvič so lahko vsi avtomobilski sistemi in senzorji medsebojno komunicirali z zelo velikimi hitrostmi (25kbps - 1Mbps) po samo dveh žicah. Posledično pa je uvedba CAN Bus-a povzročila še večjo kompleksnost vozila in onemogočila vgradnjo neoriginalnih dodatkov v vozilo.
V letu 2006 je bilo več kot 70% prodanih vozil v EU in ZDA) opremljenih s CAN Bus tehnologijo, trenutno pa bi naj bila ta številka že blizu 100%. Zaradi tega brez vmesnika v nova vozila ni možno vgraditi analognih sistemov (razen samostojnih, ki ne delujejo v povezavi z obstoječo elektroniko v vozilu - npr. parkirni senzorji).
Kot vmesnik med alarmno napravo in elektroniko vozila se uporabi CAN-Bus-1 vmesnik. Ta digitalne informacije CAN Bus vodila pretvarja v analogne, ki jih potrebuje alarmna naprava. Žice alarmne naprave in CAN-Bus-1 vmesnika se medsebojno povežejo že pred vgradnjo v vozilo, zato ob vgradnji alarmne naprave ni potrebno več nikamor priključevati. Priključi se le CAN-Bus-1 vmesnik.
|